Predstavitev

Zasebni vrtec Volkec

»Ne vemo, ali so vrtci res dobri za otroke. Tu so, obstajajo, ker jih starši potrebujemo za varstvo. Lepo bi bilo, če bi jih naredili dobre za otroke.« Jesper Juul (Familylab) ​

Vrtec navdušuje družine, ki si želijo vsakodnevnega stika z vzgojiteljicami, odprtih odnosov, veliko sodelovanja in vključevanja v vrtčevski vsakdan in vse tiste starše, ki verjamejo v otroke in njihov naravni razvoj. Verjeti v otroka, pomeni zaupati otroku, da je na pravi poti. Da je v določenem tenutku svojega življenja natanko takšen kot (z)more biti.

Zaupati otroku pomeni, da ne posegamo nasilno v njegov razvoj. Da se ne skrivamo za ideologijami in prepričanji, ki nam odraslim nudijo občutek varnosti in mogočnosti, ampak preprosto smo – tukaj in zdaj, v posamezni fazi otrokovega razvoja in se čudimo, vsemu, kar že zmore.

Zaupati otroku pomeni, da mu dovolimo biti, kar je. Ob tem pa vso ljubečo pozornost posvečamo ne samo njemu, ki šele gradi svojo osebnost, ki šele osvaja vsa znanja in spretnosti, temveč tudi sebi, staršu, ki se ob svojem otroku znova spominja, kako je biti otrok.

Zaupati otroku pomeni, zaupati sebi kot staršu. In prav tu se začne vsaka starševska »zgodba«. Tu se začne Volkec. V sodelovanju s starši gradimo okolje (domače in vrtčevsko), ki otroku in staršem dopušča da se razvija po svojih zmožnostih.

 Biti pomemben, ko si še zelo majhen, je velika stvar za človeka. Je spomin, ki se zapiše v telo in ostane s tabo. 

Program in proces

Vrtec se osredotoča na razvoj zdravega samospoštovanja otrok, zaradi česar postavlja na prvo mesto kakovost odnosov znotraj vrtca. Vsebina programa ni nikoli pomembnejša od procesa – načina izvajanja le te. Proces sestoji iz občutkov, zvena besed, melodije, dušne prisotnosti in pristnosti vzgojitelja. Vsebina pa je definirana skozi cilje, ki stremijo k razvoju otrokovih motoričnih, jezikovnih, umetniških in drugih intelektualnih sposobnosti.

Glavne značilnosti Volkčevega programa so: 

– Otroci in družine so soustvarjalci programa. Pedagoški strokovnjaki na podlagi dolgoletnih izkušenj dnevno prepletamo svoje cilje in vsebine s področji zanimanja otrok. Na ta način spodbujamo razvoj notranje motivacije in skrbimo za »emocionalno« (s čustvi podkrepljeno) učenje. Informacije in znanja pridobljena v tovrstnih procesih se globoko zasidrajo v male ljudi in so poleg intelektualnega izziva tudi dušna hrana. Otroci tako dnevno prinašajo svoje knjige, igrače in druge stvari, ki jih v posameznem obdobju navdušujejo. Starše pozivamo, da z nami delijo otrokova/družinska zanimanja, katera z velikim veseljem vključujemo v naš vsakdan. 

– Negovanje in razvijanje umetniških potencialov ter iskanje lepega – v besedi, sliki, glasbi, gibanju. Volkci smo esteti. Radi slikamo, šivamo, polstimo iz nepredene volne, oblikujemo iz testa, ustvrajamo iz lesa, … V procesu ustvarjanja vedno znova iščemo ravnovesje med prostim ustvarjanjem, ki služi usvajanju posameznih tehnik ( striženje, lepljenje, uporaba čopičev, krede, voščenke, navadnega svinčnika, …) in vodenim procesom, ki otroka korak za korakom pripelje do izdelave čudovitih izdelkov. Podobno kot likovno umetnost doživljamo tudi gibanje.

Svoboda gibanja se dnevno dopolnjuje s preprostimi koreografijami in strukturiranimi gibalnimi izzivi. Dnevno obiskujemo hribčke in dolinice, drevesa in poti Šmartinskega parka, ki je tako prostran, da v njem lahko po svoje vijugamo, raziskujemo naravo in svoje zmogljivosti. V naši mali telovadnici ves čas gradimo iz velikih in težkih blazin, usvajamo plesne korake, ter spoznavamo osnove in pravila posameznih športov. 

 
 
 

 

– V gibanju in s pomočjo gibanja, ritmičnega ponavlljana in usklajevanja telesa z umom se dnevno urimo v logičnem mišljenju. Na sprehodih odmevajo »pohodne« pesmice in številna vprašanja, ki povezujejo, račlenjujejo, prištevajo, odštevajo, merijo, primerjajo, razvrščajo … listje na drevju, odpadla jabolka, palice, kamenčke, ptice, in kužke … vse, kar je pri miru, se giblje … je živo ali neživo. Tako preprosto in spontano, mimogrede in zanesljivo – kot sonce na nebu, se učimo. Vsak dan znova. Med štirimi stenami vrtca, svoje znanje utrjujemo s številnimi didaktičnimi igračami (spomin, puzzle, osnovne kocke, sestavljanke vseh vrst, družabne igre), ki si jih mesečno sposojamo v nam ljubi Igroteki.

– Volkci smo veliki ljubitelji knjig. Redno obiskujemo knjižnjico. Mesečno si izposodim preko 30 slikanic in ostale otroške literature. Pred počitkom si privoščimo pravljično urico in smo izredno ponosni na naš seznam prebranih knjig ter izjemno koncentracijo in pozornost pri sledenju zgodb. Knjige so odlično izhodišče za usvajanje vseh ciljev iz področja jezika, so čarobne in otroci jih obožujejo! Privoščimo si tako slovenske kot angleške in nemške. 

– Čarobna je tudi glasba. Tako tista, ki prihaja iz zvočnikov, kot tista, ki jo ustvarimo sami; s pomočjo naših teles (glasilk, rok, nog). Prepevamo na sprehodih, v garderobi, med obuvanjem in oblačenjem, med uspavanjem, pred kosilom … včasih pa tudi v posebej pripravljenem zborčku, z vsem spoštovanjem, ki pritiče tako pomembnemu delu umetnosti. 

– Vsak otrok je zgodba zase. Volkci nimamo enotno izoblikovanih pravil za vse otroke. Navodila, ki jih odrasli izrekamo otrokom so vedno izražena v osebni govorici in se spreminjajo glede na posameznega otroka in njegov odziv. Tako nastaja JAZ. Dnevno prihajamo z otroki v neposreden oseben stik; v katerem se soočimo kot dve enakovredni osebi, z zavedanjem, da odgovornost za posamezen odnos, kot tudi vzdušje v skupini ostaja odgovornost odraslega.

– Volkci se ne bojimo pokazati v vsej svoji paleti čustev. Vzdržujemo okolje v katerem lahko izražamo vsa svoja čustva (žalost, jeza, veselje, strah…) V našem brlogu je vedno polno emocij in ponosni smo tako na prešeren smeh, milo tišino, besno rjovenje kot tudi žalosten jok. Na ta način vzdržujemo eksistencialno varno okolje v katerem se ni treba zadrževati, pretvarjati in prilagajati preko svojih meja. 

Temeljne vrednote vrtca Volkec​

Sodelovanje med pedagoškimi strokovnjaki in otroki ter na splošno delovanje znotraj celotnega strokovnega tima in sodelovanje med stroko in družino temelji na štirih vrednotnih stebrih, ki jih je formuliral Jesper Juul in nadalje razvila organizacija Familylab:

ENAKOVREDNOST, ODGOVORNOST, INTEGRITETA, AVTENTIČNOST.

Enakovrednost 

»Otrok je soustvarjalec svojega sveta, pod vodstvom odraslega.«

Enakovrednost izpolnjuje temeljno potrebo vsakega človeka: da je viden in slišan in da se ga kot posameznika jemlje resno.

V našem vrtcu vas na različn načine, vedno znova želimo videti, slišati in sodelovati z vami – tako s starši kot z otroki. V ta namen organiziramo posebne dogodke – projekte in družinska srečanja – čajanke.

Odgovornost

»Šele ko zmoremo prevzeti odgovornost zase – osebno odgovornost, lahko aktivno prevzamemo odgovornost za druge ljudi in družbo katere del smo.«

V vrtcu dajemo velik poudarek (samo)analizi in strokovni pomoči vzgojiteljem, ki so deležni rednih intervizij ter srečanj, na katerih prevzemajo odgovornost za svoj osebni in profesionalni razvoj.

Osebna odgovornost je odgovornost, ki jo imamo do svojega življenja, svojih občutij in ravnanj. Osebna odgovornost postavlja v središče zaščito lastne integritete in s tem posameznika. Ta pojem je izjemnega pomena pri vzgoji otrok.

Dejstvo, da so otroci v marsičem sposobni prevzeti osebno odgovornost, je izziv za našo tradicionalno predstavo o tem, kaj je to skrb za otroka.

 

Integriteta

Osebna integriteta je vsota posameznikovih občutij, vrednot, razmišljanj ter spoštovanja sebe in drugih.

Skoraj vse življenje smo v stalnem konfliktu med INTEGRITETO in SODELOVANJEM; med potrebo, da se razvijamo v skladu s svojimi predstavami o življenju, in pritiskom, da sodelujemo z drugimi ljudmi, ki nam največ pomenijo, jih posnemamo in se jim prilagajamo.

Otroci so se pripravljeni povsem odreči osebni integriteti v zameno za pozornost, naklonjenost, ljubezen ali pohvalo pomembnih drugih (odraslih) ter v izogib graji, kaznim, posledicam, ki bi jih lahko doletele.

Skrb za otrokovo integriteto je ključna za to, kako se bo otrok razvijal kot človek. Dojenčki in malčki so povsem odvisni od senzibilnosti in empatije staršev in drugih pomembnih drugih ter od tega, koliko si odrasli zares želijo spoznati otroka, ugotoviti kdo je in v čem se razlikuje od drugih otrok ter od njihovih (odraslih) pričakovanj, želja in načrtov.

Avtentičnost

»Moramo prenehati igrati vloge«. Zadostuje, da »smo, kar smo in stremimo k osebnemu razvoju«.

Avtentičnost, se pravi sposobnost, da smo iskreni in verodostojno izražamo sebe, je prvi pogoj za tri ključne dejavnike v življenju skupine:

– Za neposreden, topel stik med odraslimi in otroki: toplina tajanja (harmonija) in toplina trenja (konflikt); obe vrsti zahtevata odprtost, bližino in verodostojnost.

– Za razvoj osebne avtoritete, s tem pa tudi možnosti, da zadostimo lastnim potrebam, mejam in vrednotam; šele ko bomo poskrbeli zase, prevzeli odgovornost zase, bomo lahko sprejeli aktivno soodgovornost za druge.

– Za predelovanje in reševanje sporov v skupini; šele takrat, ko se bodo vsi člani lahko čimbolj avtentično izrekli o težavi ali konfliktu – se pravi o tem, kakšen neposreden vpliv ima nanje težava – obstaja možnost, da bomo našli učinkovito rešitev, ki ne bo le novo pravilo ali sankcija.

Volkci v praksi
Skupina repki: otroci od 1 do 3 let

Volkci vzgajamo z jasnimi sporočili.

Otroci dobivajo jasna in neposredna sporočila od odraslih, kaj smejo in česa ne. Med otroke in odrasle ni postavljenih umetnih »satelitov« (kazni in nagrad), ki bi spodbujale k poslušnemu vedenju. Zadostuje osebna avtoriteta in otroci se odzivajo na navodila odraslih. Včasih ne takoj. Velikokrat z zamikom. Včasih sploh ne. Na koncu pa vendarle; otroci sodelujejo z odraslimi, ali pa odrasli sodelujemo z otroki. Na ta način vzgajamo odgovorne posameznike, ki bodo znali poskrbeti zase, ne da bi jim bilo vseeno za druge.

Volkci spoznavamo, priznavamo in se učimo sprejemati vsa čustva. Tako odrasli kot otroci.

Primer:

Veliko otrok v starosti od 1 do 3 let težko brzda svoja čustva. V jezi odrinejo, uščipnejo, ugriznejo prijatelja.

Odrasli – voditelji pedagoškega procesa in opazovalci naravnega poteka socializacije se zavedamo, da gre za impulzivno dejanje. Naravni odziv otrok razumemo in ga nadgrajujemo s socialno primernimi oblikami izražanja. Otrokom jasno in odločno sporočamo, da takega vedenja ne dovolimo. Pri iskanju besed in izražanju nezadovoljstva nad tovrstnim početjem smo iskreni, pristni in avtentični, ter na ta način globoko in hitro prodremo do otrok ter jih popeljemo naprej v razvoju.

Volkci gibamo. Ves čas in kadarkoli začutimo, imamo na voljo hribček ali dva, za dvig ali spust – ponosni smo na našo malo telovadnico!

Otroci se učijo (več) in bolj naravno na ta način, da so v gibanju. Sedenje za mizo ne sodi v predšolsko obdobje, razen če si ga otrok sam ne izbere. Pride obdobje, ko je usesti se in sedeti sila zanimivo. Sprva zato, ker je otrok očaran nad idejo, da lahko podobno kot odrasli sede na stol in obsedi – ne pade (enoletniki). Malo kasneje zaradi risanja po papirju, ki je na mizi ali drugih zanimivosti, ki jih pripravimo zanj.

Otrokom je ves čas na voljo telovadna sobica, posebej opremljena z blazinami (klančinami za plezanje, spuščanje, skakanje) in žogami. Tudi kadar potekajo načrtovane dejavnosti (prepevanje pesmic, prebiranje pravljice …) je otrok tisti, ki izbere ali bo obmiroval, ali spremljal dogajanje skakajoč.

Volkci odgovornost za količino in vrsto zaužite hrane prepuščamo njihovim naravnim lastnikom – otrokom.

Izbira, priprava, čas serviranja hrane ostaja odgovornost odraslih.

(Ne)uživanje hrane je otrokova pravica/izbira.

Odrasli razumemo, da kdaj otrok ni lačen. Odrasli smo pozorni, kdaj še ne govoreči otrok odmakne glavo in s tem pokaže, da je sit. Razumemo, da izpljuvana hrana pomeni: Dovolj imam… ali pa… ni mi všeč ta okus.

Otrok ne hvalimo, če pojedo vse. Prav tako jih ne grajamo, če ne pojedo nič. Pri hrani in s hrano odrasli ne manipuliramo.

Se pa skupaj poveselimo dobre zelenjavne juhe, ki nam gre vsem tako v slast, da je pojemo več krožnikov. Veselimo se, ko okušamo najboljšo domačo skuto na svetu ali ko po vrtcu zadišijo zlato rumena jajčka. Na ta način ustvarjamo odnos do hrane in skupnega obreda hranjenja.

Odrasli razumemo, da je tu in tam igra pomembnejša od kosila. Znamo počakati 5, 10 minut. Da se otrok poigra in nato pridruži za mizo. Tudi tako in zato, otroci v Volkcu radi in veliko jedo.

 

Volkci gibamo. Ves čas in kadarkoli začutimo, imamo na voljo hribček ali dva, za dvig ali spust – ponosni smo na našo malo telovadnico!

Otroci se učijo (več) in bolj naravno na ta način, da so v gibanju. Sedenje za mizo ne sodi v predšolsko obdobje, razen če si ga otrok sam ne izbere. Pride obdobje, ko je usesti se in sedeti sila zanimivo. Sprva zato, ker je otrok očaran nad idejo, da lahko podobno kot odrasli sede na stol in obsedi – ne pade (enoletniki). Malo kasneje zaradi risanja po papirju, ki je na mizi ali drugih zanimivosti, ki jih pripravimo zanj.

Otrokom je ves čas na voljo telovadna sobica, posebej opremljena z blazinami (klančinami za plezanje, spuščanje, skakanje) in žogami. Tudi kadar potekajo načrtovane dejavnosti (prepevanje pesmic, prebiranje pravljice …) je otrok tisti, ki izbere ali bo obmiroval, ali spremljal dogajanje skakajoč.

Volkci odgovornost za količino in vrsto zaužite hrane prepuščamo njihovim naravnim lastnikom – otrokom.

Izbira, priprava, čas serviranja hrane ostaja odgovornost odraslih.

(Ne)uživanje hrane je otrokova pravica/izbira.

Odrasli razumemo, da kdaj otrok ni lačen. Odrasli smo pozorni, kdaj še ne govoreči otrok odmakne glavo in s tem pokaže, da je sit. Razumemo, da izpljuvana hrana pomeni: Dovolj imam… ali pa… ni mi všeč ta okus.

Otrok ne hvalimo, če pojedo vse. Prav tako jih ne grajamo, če ne pojedo nič. Pri hrani in s hrano odrasli ne manipuliramo.

Se pa skupaj poveselimo dobre zelenjavne juhe, ki nam gre vsem tako v slast, da je pojemo več krožnikov. Veselimo se, ko okušamo najboljšo domačo skuto na svetu ali ko po vrtcu zadišijo zlato rumena jajčka. Na ta način ustvarjamo odnos do hrane in skupnega obreda hranjenja.

Odrasli razumemo, da je tu in tam igra pomembnejša od kosila. Znamo počakati 5, 10 minut. Da se otrok poigra in nato pridruži za mizo. Tudi tako in zato, otroci v Volkcu radi in veliko jedo.

Volkci zaspimo, ko smo zaspani.

Najmlajši volkci ne hodimo spat vedno ob isti uri in prav tako ne vsi hkrati.

Medtem ko nekateri že spijo, se drugi še igrajo v telovadnici. Vse je odvisno od »dnevne forme« posameznega otroka.

Na ta način, se učimo prisluhniti svojemu telesu; potrebam in skrbimo za svoje (telesno in duševno) zdravje.

Najmlajše otroke povabimo v svoje naročje in jih skušamo uspavati, ko vidimo, da so utrujeni. Včasih preprsoto še ni čas in otroka pustimo, da se še naprej igra v telovadnici. Ko je pripravljen, pride oziroma se odzvove našemu ponovnemu vabilu.

Starejše otroke uvajamo v čarobni svet tišine in pomembnosti umirjanja misli, telesa in duha. Počitek se tekom dneva v Volkcu preprosto mora zgoditi. Večkrat povemo, kako lepo bi bilo na svetu, če bi se po kosilu lahko vsi – odrasli in otroci (vsi starši, ki so zdaj v službah) malo ulegli in bi cel svet skupaj počival, kot zdaj počiva naša hiša. Si predstavljate ta mir?

Volkci se učimo z zgledom.

Primer:

Pospravljanje

Približno pol leta je trajalo, da je še ne polovica otrok začela spontano pospravljati igrače po sobi, ko je zagledala, da to počnemo vzgojiteljice večkrat dnevno.

Še približno pol leta bo trajalo, da bodo to počeli vsi.

Odrasli smo tisti, ki že vemo, kako lep bi bil naš planet, če bi vsak pospravil za seboj. To sporočilo želimo predati otrokom, da bodo nekoč tudi oni vedeli.

Medtem pa v miru; brez hude krvi urimo drug drugega v strpnosti, razumevanju, da smo še majhni in da je red v otroških glavah drugače osmišljen.

Volkci si pripadamo.

Volkci smo ekipa. Smo kot bratci in sestrice. Skupaj preživimo več ur, kot jih preživimo s svojimi starši/otroki in drugimi sorodniki.

Močne vezi se stkejo med nami. Zlezemo si pod kožo in težko se poslovimo.

Energije ostajajo v prostoru še dolgo za tem, ko je nekdo odšel.

Biti pogrešan, ko te ni in dobrodošel, ko si, je pot k razvoju samospoštovanja.

Šapice in smrčki: otroci od 3 let starosti dalje.​

Smrčki in šapice smo že povem domači v svojem brlogu.

Igralnica smrčkov in šapic je smiselno razdeljena na:

– kuhinjski del; z umivalnico

– ustvarjalni/pisarniški/likovni« kotiček

– knjižnico

– prostor za zviranje in oddih

in se spreminja glede na potrebe otrok ter celoten proces vzgoje.

V vsakdanu smrčkov in šapic vse bolj prihaja do izraza, kako smo si RAZLIČNI ter se zastavlja vprašanje, kako opraviti naloge, ki so včasih enake za vse, spet drugič rezervirane le za zainteresirane?

Vloga odraslega

Odrasli smo nosilci pedagoškega procesa

Mozaik samospoštovanja še vedno gradimo na Volkčevih temeljnih vrednotah in načelih.

Odrasli, ki živimo skupaj z otroki imamo pomembno nalogo;

– prevzemati vodstvo (dajati otrokom jasna in konkretna navodila v zvezi z našimi pričakovanji) ter se soočiti z nesodelovanjem,

– otrokom nuditi dovolj velike intelektualne in socialne izzive,

– na prave načine in ob pravem trenutku vplivati na otrokovo igro in razvoj.

Vzgojitelji se izmenjujemo v načrtovanju in izvedbi naslednjih dejavnosti:

– Spontani, izrazni ples, ples s koreografijo.

Glasbene minutke in urice; prepevanje pesmic, igranje na male inštrumente, poslušanje instrumentalne glasbe – sproščanje.

 

– Pravljične urice; mesečni obiski knjižnjic, pravljica pred počitkom, jutranji knjižni kotički; prisluhnimo tujemu jeziku; angleške pesmice in deklamacije, nemške slikanice, pesmice, plakati.

Gibanje; prosto, vodeno, z rekviziti; v telovadnici (žoge, tuneli, blazine) in naravi (drevesa, hribčki, peščene poti).

– Šport; plavanje, rolanje/kolesarjenje, igre na snegu.

Logika in matematika (pester izbor didaktičnega materiala, naravni materiali kot spodbuda za učenje).

Ročna dela; ustvarjanje iz različnih materialov, uporaba različnih tehnik (slikanje, polstenje, šivanje, zgibanje, brušenje, oblikovanje iz testa, gline, das mase …) in rekvizitov ( lepilo, škarje, ravnilo, kladivo, igla, čopič, gobice in šablone za tiskanje … ).

Pranznovanje malih in velikih praznikov. Obeležimo tako splošne kot osebne posebne dneve. Še posebej letne čase in rojstne dneve.

Vsebine in cilji so ves čas na preizkušnji zanimanja otrok in pristnega interesa (otrok in odraslih) za izvajanje.

Verjamemo v notranjo motivacijo in prepoznavamo potrebo po zunanji motivaciji ter spodbudah iz okolja.

Sodelovati v Svetu Različnosti, mar ni to Umetnost in Čar Življenja?

Dobrodošli v vrtcu 

V O L K E C. 

Pismo tebi - Volkcu, ki prihajaš!​

Dragi otrok.

Verjamemo, da se vse zgodi ob svojem času.

Tebi, ki prihajaš v našo družbo želimo, da bi se pri nas počutil varno.

Zato ti polagamo na srce.

Pij, ko si žejen. Jej, če si lačen. Spi, ko si zaspan.

Sodeluj in se upiraj.

Je čas za sledenje navodilom in je čas za upor – sledenje sebi.

Jokaj, kriči in se smej! Pleši, migaj in se zibaj, kolikor se le da.

Poj. Potiho, naglas. Sam sebi ali vsem nam.

Ustvarjaj.

Igraj se. Z vsem, kar ti pride pod roke.

Svet spoznavamo mimogrede.

Igre besed, logična spoznanja, umetniški triki –

vse to so čarobni trenutki tvoje otroškosti.

Ne pusti si je vzeti.

Naravno in spontano učenje je proces, ki traja vse življenje.

Cilji so za odrasle, zate šteje le živost in pristnost trenutka.

Zavrži, kar te ne poživlja in zgrabi, z obema rokama, kar te prevzame.

Uči se od prijateljev, s prijatelji in sam.

Odrasli smo ob tebi. Gledamo te. Spoznavamo.

Ujamemo se za hip, se objamemo v mislih in zares.

Ter vedno znova spustimo.

Lahko smo tvoj navdih, ideja, misel, ki te prešine še mnogokrat.

Ti boš prav gotovo za nas vir veselja, navdiha in neskončnih možnosti.

Dobrodošel v Volkcu!

D r u g a č n i v r t c i 

Piše: Simona Iglič

Dipl.vzg.pred.otrok, Univ.dipl.soc.

Javno ali zasebno

V tem času tudi v našem prostoru obstaja mnogo drugačnih vrtcev. Nekateri slonijo na znanih pedagogikah, drugi ostajajo anonimni in teoretsko zadržani, spet tretji svojo posebnost oblikujejo na tržnih mehanizmih in ponujajo vse in še več. Delimo jih na javne in zasebne vrtce. Po različnih kriterijih pa ocenjujemo kot primerne ali neprimerne za svojega otroka.

Večkrat sem se že zalotila, kako sem se navkljub razočaranju marsikatere družine, veselila s posameznim otrokom, ker ni dobil mesta v veliki ustanovi, imenovani vrtec. Že sem si ga predstavljala pri prijazni babici ali pa v malem varstvu, kjer mu bo družbo namesto 14 drugih otrok, delalo kvečjemu 5 ali 6 malčkov, ter skrbna oseba, ki bo za njih skrbela ravno prav in čisto zadosti. Seveda se nisem ubadala s pomisleki, kaj to pomeni za finančni položaj družine, moji poudarki so bili drugje. Tam nekje, kjer domuje svoboda, sproščenost, domačnost in spontanost. Kjer težnja po zaščiti posameznika pretehta proti skupinskemu kolektivizmu.

Kot otrok nisem obiskovala vrtca, temveč me je varovala babica. Tudi vlogo vzgojiteljice sem oblikovala in razvijala v enem od malih zasebnih vrtcev. V sistemu javnega vrtca nisem nikoli zares obstajala. Morda sem zato do tega sveta do danes ohranila hladno distanco; na trenutke zdravo/razumsko, spet drugič pretirano zaščitniško do otrok.

Prostorska stiska v javnih vrtcih je pripeljala do tega, da množično nastajajo drugačni vrtci. Opredeljujejo jih različne stvari; od tega, da združujejo manjše število otrok, nudijo posebne programe in so prostorsko zanimivi ter lepi na pogled. Verjamem, da so nekatera od teh varstev in določeni vrtci dovolj dobri, da se v njih otroci zdravo razvijajo.

Moja slika »dovolj dobrega vrtca« kljub zanimivim zgledom na »vrtčevskem tržišču« nastaja počasi in previdno. Ostaja namreč še mnogo vprašanj in podvprašanj; zakaj, kako in na kakšen način oblikovati vsakdan najmlajših ljudi; od 11 meseca starosti dalje. Drugačna hiška prijaznih ljudi preprosto ne more biti dovolj. Ali pač?

Dovolj dober vrtec

Razmislek v smeri drugačnih vrtcev lahko začnemo s pojmovanjem sodobnega otroka nadaljujemo pri zrelih odraslih, ki vstopajo v odnose z otroki, in zaključimo s programom, ki ni v prvi vrsti osnovan za otroke, temveč za njihove starše.

Otroci

Verjeti v otroke ni težko. Že če z njimi preživiš veliko časa; jih opazuješ, poslušaš; kako se vedejo drug do drugega, ugotoviš, kako sodelujoči in intersubjektivni so. Sposobni so zaznavati občutke drugih, jih ponotranjiti in se nanje odzivati. Človek bi lahko zajokal, če bi resnično občutil in videl, kaj vse so otroci pripravljeni žrtvovati; zato, da ostajajo v stiku z drugimi; najbližjimi.

Verjeti v otroka ni težko. Verjeti, da se bo otrok tekom življenja gibal v sredini, ki ne bo okrnila njegovega naravnega razvoja empatije, samospoštovanja je težje.

Vrtci, šole in tudi mnoge družine namreč že desetletja ostajajo enaki. Enaki za spremenjene – drugačne otroke, ki imajo to srečo, da njihov jaz ni poteptan že do starosti treh let, temveč raste, iz dneva v dan, ko spoznavajo kdo so, kaj hočejo, česa nočejo in si to upajo tudi jasno in glasno povedati.

Šolska psihologinja se je veselila z mamo prvošolke; »Letos jih bo nekoliko manjše število v razredu, kot pretekla leta. In kar prav je, da je tako. Današnji otroci so drugačni, veste. Lahko bi rekli da je eden otrok, za pet takšnih, kot so bili včasih in prav je, da jih je manj v razredu.«

Čeprav jih je manj, to ne pomeni nujno, da bomo odrasli znali »poskrbeti zanje«. Sodobni otroci zahtevajo več kot redukcijo števila, zahtevajo celega in pristnega človeka. Zrelega odraslega!

Vzgojitelji

Dovolj dober je tisti vrtec, v katerega vstopajo in v katerem vodijo pedagoški proces dovolj dobri odrasli.

Dovolj dobri ljudje so tisti, ki so osebno in družbeno odgovorni, so pristni, spoštujejo sebe in druge. Ljudje, ki vstopajo v odnose in želijo v odnosu tudi ostati. Človeka tovrstnih odlik ni težko prepoznati. Preprosto vas prevzame in v vas vzbudi občutek zaupanja. Dialogi z njim so odprti in iskreni. Besede ne zvenijo prazno oz. imajo težo.

Kadarkoli so ustanove; male in velike zasnovane tako, da se v njih dobro počutijo in osebnostno razvijajo odrasli voditelji pedagoškega procesa, skorajda ni dvoma, da bodo v njem zdravo rastli in razvijali svoj osebnostni potencial tudi otroci. Vrtci, ki skrbijo za svoje vzgojitelje so na dobri poti, da bodo ustvarjali zdravo klimo za vse, ki jih združujejo pod isto streho – male in velike. V kolikor so v ta proces resnično (in ne zgolj formalno) vključeni tudi starši, toliko bolje.

Zveni preprosto in v resnici tudi je.

To pomembno dejstvo, pa je v tem družbenem momentu prekrito z nečem, čemur se posveča veliko več pozornosti (tako s strani staršev, kot ostalega odraslega sveta), t.j. Program!

Program

Vrtec, ki ima pester in bogat program je po mnenju mnogih tisti, ki je tudi dober za otroke. Trendu pestrih in raznolikih programov zasebnih vrtcev so začeli slediti tudi javni vrtci, ki ponujajo številne tečaje oz. vodene dejavnosti.

Otroci za zdrav razvoj in zato, da bi se veliko naučili, ne potrebujejo animacije, vodenih dejavnosti in odraslih, ki učijo. Potrebujejo pa čas in prostor, da se učijo. Na sebi najbolj naraven način; skozi igro.

Če bi otroci znali povedati, kaj potrebujejo za razvoj notranje motivacije in ohranjanje naravne težnje po učenju, raziskovanju, spoznavanju bi ne samo rekli, ampak celo zakričali: Ne uči me, pusti me, da se učim!!

Otroci se radi učijo. Če ustavimo ta proces, smo odgovorni odrasli! Premalo se zavedamo, da mnogokrat dosežemo ravno to – zaustavitev, ko otrokom ponujamo in nudimo vse in še več ter vztrajamo, da to tudi sprejmejo.

Program narekuje pričakovanja (ali obratno). Pričakovanja pa so v psihološkem smislu (samo)destruktiven pojav. So stres, pritisk, tako za tiste, ki si jih postavljajo kot za tiste, ki naj bi jih dosegali.

Lahko sicer imamo visoka pričakovanja, ampak obenem dajmo otrokom možnost, da izberejo, da ne bodo kos tem pričakovanjem. Nič ni torej narobe, da obstaja Program, v kolikor imajo otroci možnost, da izbirajo, ali se bodo vanj vključili ali ne. Brez manipulacije odraslega sveta – kako zabavno in zanimivo je, vse, kar se za otroke pripravi.

Vrtec za družino

Lahko vrtec prevzame še eno, za sodobni čas izredno pomembno družbeno funkcijo – skrb za družino, ter tako optimizira obe okolji, v kateri je otrok dnevno vpet?

Poenostavljam, ko predlagam in sugeriram, da otroci ne potrebujejo vzgoje in šolanja. Potrebujejo pa odraslo vodstvo. Da bi funkcijo odgovornega vodje izpeljali na sebi in otroku prijazne načine, odrasli potrebujemo pomoč in znanje. Naučiti se moramo, kako živeti z otroki, da bodo ostajali empatični, sodelujoči, skrbni, in razvijali svoje socialne kompetence, intelektualni potencial, brez da bi pri tem izgubili občutek zase.

Vrtec za družino verjame v otroke in skrbi za družino in posameznike znotraj nje. In sicer tako, da na različne načine stremi k temu, da živi vlogo podaljšane družine; z idejo, vizijo in znanjem, da lahko tako »vrtčevsko družino« kot otrokov dom« – oba sistema, v katera je otrok dnevno vpet, spodbuja in usmerja v zdravo psihosocialno stanje.

Kako razvijati otrokovo samospoštovanje, kakor reči otroku NE brez slabe vest, kako voditi družinsko življenje, da se bomo v družbi najdražjih dobro počutili – so vprašanja, ki jih vrtec, ustvarjen za družino, zastavlja staršem.

Vzgojitelji, ki poznajo odgovore na zgornja vprašanja in dnevno vstopajo v stik z otroki, ter z njimi ustvarjalno preživljajo svoj čas so pristni ljudje, ki poleg plesa, glasbe, likovnega ustvarjanja, zagotavljanja pogojev za spontani razvoj otrokovih motoričnih sposobnosti, prebiranja pravljic in še česa, otrokom ponujajo čas in prostor, v katerem lahko razvijajo svoje samospoštovanje.

Prostor, kjer se »srečujejo« odrasli in otroci

Vrtec za družino je prostor, kjer se srečujejo odrasli in otroci.

Osnovni način, ki omogoča t.i. srečevanje odraslih z otroki je, da starši in vzgojitelji namenijo svoj čas in energijo temu, da se pogovarjajo in razmišljajo o otrocih. Se vživljajo v njihov svet. Odrasli se udeležujejo delavnic, debatnih srečanj, seminarjev, na katerih dobijo navdih za (samo)vzgojo in zagon za vzdrževanje odnosa z otrokom.

Srečevanje odraslega z otrokom nadalje pomeni; da se stvari v vrtcu ne dogajajo zgolj zato, da zadostimo programu, družinsko življenje pa ne samo zato, da kot družina funkcioniramo; ampak tudi zato, da se kot posamezniki osebnostno razvijamo in učimo (odrasli in otroci).

Vrtčevski in domači vsakdan se odvija tako, da drug drugega vidimo in slišimo; kako se počutimo, kaj razmišljamo, česa se veselimo, kaj nas zanima, kaj vznemirja, v čem smo dobri, kdaj smo lačni in kdaj zaspani. In potem pustimo, da dnevi tečejo v svojem ritmu. Včasih umirjeno, zaspano, spet drugič radoživo in polno idej. Brez težnje, da moramo ustvarjati pedagoški red in rutino, ki sta sama sebi namen. V družinah pa brez iluzije, da lahko živimo le v harmoniji. Konflikti so gonilo razvoja in za vse člane družine je dobro, da jih znamo izživeti in se iz njih učiti.

Sam, a ne osamljen, na poti v velik svet

Če bi bila še enkrat otrok bi si želela obiskovati vrtec, v katerem bi se počutila svobodno in varno – biti jaz.

Ljudje, ki bi skrbeli zame bi se dobro počutili v svoji koži, tako bi čutila, da jim nisem v breme, ampak imam zanje vrednost. Ves čas bi bili nekje v bližini in s kotičkom očesa bi videla, da nisem sama, medtem, ko se trudim postati samostojna. V mojem vrtcu, bi čutila, da sem takšna kot sem, ravno pravšnja. Ljudje me ne bi ocenjevali, popravljali, primerjali in mi narekovali, kakšna moram biti. Ljudje ki bi skrbeli zame, bi slišali kaj govorim in videli svet tudi skozi moje oči. Vedeli bi, da se trudim po svojih najboljših močeh, da prispevam k skupini in iščem sebi lastne načine, kako sodelovati z drugimi.

Biti pomemben, ko si še zelo majhen je velika stvar za človeka. Je spomin, ki se zapiše v telo in ostane s tabo, tekom življenja, da te opominja in spominja na tvojo vrednost. Vrednost ki jo imaš, od trenutka ko si se rodil – kot enkraten in neponovljiv.

Če bi bila še enkrat otrok, bi si želela , da bi se počutila veliko, čeprav bi bila v resnici še zelo majhen človek, ki rabi odraslo roko, da stopi na stopničko do velikih vrat, ki vodijo v veliki svet.

S.

Close Menu